Lustik klub Pikova dama

domov | ekipa | dejavnosti | pravila | srečanja

Srečanja

Kolpa 2006

Od 24. do 26. julija 2006 je potekalo 2. srečanje članov LK, in sicer na reki Kolpi, v kampu Adlešiči. Srečanja smo se udeležili, kdo drug kot Klemen, Polo in Nejc. Ostali člani niso pokazali interesa oz. se srečanja niso mogli udeležiti zaradi drugih razlogov.

Odhod je bil v ponedeljek, 24. 7. 2006, izpred Klemenovega doma. Polo je bil tam že prejšnji večer, Nejc je prišel zjutraj z vlakom. Potem, ko smo vso prtljago zložili v avtomobilsko prikolico, smo z osebnim avtomobilom krenili v Belo krajino proti Kolpi. V kampu (ki se nahaja dober kilometer stran od vasi Adlešiči) smo vso opremo zložili iz prikolice. Na začetku smo nekaj ur porabili, da smo poiskali prostor, s katerim smo se vsi strinjali, in na njem postavili mizo in stole.

Po zajtrku smo igrali odbojko, vendar smo zaradi premočnega sonca sklenili prenehati. Ko smo se vrnili v »tabor«, smo si pripravili kosilo (prebranec).

Po kosilu je bil na vrsti čas za počitek in kopanje. Popoldne smo ponovno igrali odbojko, očitno nas jutranja igra ni dovolj izučila. Pojavilo se je zanimanje celo za ribolov, a ulova za kosilo ni bilo.

Sposodili smo si tudi kanu in z njim odveslali proti toku navzgor, kjer smo razvili še nekaj plovbenih veščin. Še nekaj kopanja (voda je bil prijetno topla) in dan je šel proti koncu. Čas za roštilj, vzdušje je bilo super.

Za večerjo smo imeli svinjske polpete, ki se jih nikakor ni dalo speči, kljub temu, da so so se izmenjali vsi trije »strokovnjaki s področja kulinarike«. Ko je omagal še zadnji, smo uporabno pojedli, ostalo pa žal zavrgli. Po večerji smo igrali lustik, saj cel dan ni bilo časa za to. Malo pred polnočjo smo si ogledali nebo (ki je bilo sicer eno najbolj zvezdnatih v celem poletju). Odločili smo se, da postavimo šotor, da nas ne bi slučajno presenetil dež, saj smo v daljavi slišali grmenje in videli bliskanje. Kljub skoraj popolni temi (pomagali smo si le z naglavno svetilko) nam je uspelo postaviti šotor za 6 ljudi v pičle pol ure. Ko smo vanj znesli vso opremo, smo razgrnili spalke in se odpravili spat. Nekoliko skrbi so nam povzročili le sosedje, ki nikakor niso mogli zaspati in se jim je zdelo strašenje ljudi zabavno.

Naslednji dan (torek) smo najprej pozajtrkovali, nato smo odšli v trgovino in kupili nekaj hrane in pijače. Ponovno smo igrali odbojko, prav tako smo popoldne najeli kanu. Seveda je bila naša glavna dejavnost kopanje. Za kosilo smo si privoščili 1kg sladoleda, kar je bilo tudi vzrok za nekoliko kasnejšo večerjo tisti dan.

Popoldne nas je obiskal zaposleni v kampu in nam svetoval, da šotor prestavimo v kamp (taborili smo namreč 100 m izven kampa), da bi se izognili kakršnimkoli težavam. Sklenili smo, da šotor pospravimo. Nismo želeli v kamp, zato smo sklenili, da prestavimo šotor še nekoliko nižje ob reki oz. (v primeru, da prostora ne bi našli) predčasno zaključimo srečanje. Šotor je bil zložen v rekordnem času in na minimalno prostornino, ki je bila celo manjša od tovarniške - dosežek priča o nadpričakovani uigranosti ekipe.

Tako smo celoten tabor prestavili naenkrat, da o težah in težavah sploh ne govorimo. Medtem, ko je Klemen odšel nakupovat, sta Polo in Nejc postavila zavetje. Vse je bilo spravljeno pod cerado (platnom), saj smo pričakovali dež.

Ugotovili smo, da nova lokacija sploh ni bila slaba, pravzaprav lahko trdimo, da bi boljšo težko našli. Odkrili smo celo odlično skalo za skakanje v vodo.

Po malici smo odigrali 50 iger lustika. Pozno zvečer smo še nekaj pojedli in se nato odpravili spat.

Sreda je bil zadnji dan našega srečanja. Čeprav smo bili neprespani, popikani od komarjev, porazani po podplatih in opečeni od sonca, nam je bilo kar žal, ker je prihajal konec. Dopoldne smo nadoknadili nekaj neprespanih ur.

Po zajtrku smo želeli dokumentirati vratolomne skoke v vodo. »Snemalna ekipa« je bila sicer pripravljena, vendar nam posnetki niso uspeli zaradi zunanjih ovir.

Ostala nam je še konzerva ananasa, ki je sprejet kot tradicionalen dodatek na srečanjih, in smo ga seveda z veseljem tudi pojedli. Mogoče je nekoliko manj teknil, kot prejšnje leto na Gorjancih, ampak še vedno je super popestril jedilnik.

Popoldne je prišel naš prevoz. Kjer se je vse skupaj začelo, se je tudi končalo - pri Klemnu doma. Ko smo se poslovili, je bilo srečanja tudi uradno konec.