Srečanja

Kostanjevica 2005

Prvo srečanje kluba, lokacija že skoraj po odpovedi dogodka, določena na Kostanjevico in Gorjance. Udeleženi smo bli žal le trije člani.

Spakirano v avtomobilu Štart z avtom iz Kostanjevice na Krki proti naši izhodiščni točki na cca. 900 m n.m.v. Vreme je bilo več kot odlično, rahlo rosenje in pa megla, pričakovali smo seveda izboljšanje vremena. Kljub ponudbi prevoza (z avtom) do cilja tisti dan, se odločimo držati načrta. Naše vremenoslovsko znanje se je kaj kmalu izkazalo za nekoliko napačno. Rahlo rosenje zamenja naliv, in pa vidljivost se zmanjša na 10m, pogoji več kot odlični. Nekoliko bolj kot naše vremenske napovedi se je izkazala organizacija srečanja že pred samo izvedbo. Pripomoček imenovan GPS se je izkazal za nepogrešljivega oz. kar nujnega v podobnih situacijah, ko se težko zanesemo na določene stvari zaradi okoliščin. Predhoden vnos koordinat vmesnih točk je uspel, tudi v praksi, in ne samo na karti Slovenije doma na računalniku. Uspešno sledenje, mislim da 3emi ali 4imi točkam, nas je pripeljalo do želenega cilja, blizu Sv. Miklavža (964 m n.v.), že v mraku, ampak pred popolno temo. Celotna ekipa se je v takratnih razmerah obnesla zelo dobro. Moram pa še pohvaliti samega sebe: hvala bogu, da sem prejšnji dan pravilno vnesel tiste koordinate!!!

Sam prihod do kraja, kjer naj bi prespali, je bil tako mimo po 2eh urah, vendar zaradi vremena nikakor nismo ostali suhi. Postavitev tabora je bila hitra, uspešna in učinkovita, sledilo je razlaganje ostale krame v nahrbtnikih. Dežne pelerine, ki smo jih okoristili, so svoje delo opravile bolj zasilno, kot pa uspešno, posledično smo bili vsi precej mokri.

Plinski gorilnik se je izkazal za nujno! opremo, saj smo z njim uspeli posušiti troje hlač, pravzaprav smo bili v to prisiljeni, ker rezervnih dolgih hlač nismo imeli, z izjemo enega člana. V času sušenja smo morali preživeti v kratkih hlačah. Da pa je plinski gorilnik res nepogrešljiv del opreme, se je zares pokazalo, ko se je oglasil zvok naših želodcev. Njihovo pesem je potešil pasulj, in od takrat naprej pasulj ostaja eden od obrokov na prihodnjih srečanjih.

Za potešitev žeje je poskrbel čaj, saj je bila ostala pijača, ki smo jo imeli s sabo, zaradi nizkih temperatur precej neprijetna za pitje. Hlače se bile vsaj delno suhe in mi siti, prišel je čas za spanje. Zanimivo je, da je zeblo samo mene, tako sem bundo raje okoristil za gretje nog kot pa trupa, v prihodnje bo treba razmisliti o nakupu primernejše spalne vreče. Z izjemo nekoliko trde podlage je spanje minilo mirno.

Drugi dan se s Klemenom zbudiva prva, mislim, da sem spal najslabše, pretrda podlaga mi res ni ugajala. Improviziran »povšter« je bil kar hlebec črnega kruha. Takoj je padla ideja za vstajanje, Klemen je bil zunaj v 3-eh sekundah, no tudi meni se je uspelo skobacati ven kakšno minutko kasneje.

Kljub temu, da so bile dnevne temperature precej poletne, je bilo jutro precej mrzlo. Potrebno se je bilo ogreti, in pa posušiti še posledice dežja, ki je padal prejšnji dan. Takoj sva stopila v akcijo, in našla v bližini nekaj suhega lesa za pripravo ognja. Kaj hitro je bilo vse pripravljeno. Nikakor mi pa ni jasno, kako sva uspela zakuriti z tako vlažnim časopisnim papirjem, važno da je uspelo. :) Ob 6:12 zjutraj tako dim in uspeh pri ognju, veselje nepopisno.

Slabe pol ure kasneje, se nama pridruži še 3. član odprave, ki ga lahko mirne duše proglasim za najbolj prilagodljivega človeka, kar ga poznam, saj lahko dobro spi pravzaprav povsod. Takoj naslednji je bil na vrsti plinski gorilnik, s katerim smo prekuhali nič koliko čaja. (Recept: hibiskus + šipek s hibiskusom + cedevita + sladkor = zelo okusen čaj). Zraven hladni zajtrk: paštete, vikikrema, med, marmelada, sir, salama in pa seveda kruh.

Po zajtrkovanju je prišlo na vrsto pospravljanje in pa obešanje mokrih oblačil, da bi se čimprej posušile. Zelo prav je prišla špaga, za katero sem trdil, da je nepotrebna, a mi jo je oče na vsak način porinil v nahrbtnik. Še en dokaz, da se splača upoštevati nasvete starejših!

Glede na to, da smo imeli namen prenočiti še eno noč, je bilo kajpak na sporedu tudi kurjenje ognja in različne dejavnosti ob njem. Dobri 2h smo porabili za nabiranje drv, ki pa smo jih zbrali 3x preveč. No, bolje več kot premalo, vsaj z drvi smo bili priskrbljeni. Z Nejcem sva podrla nekaj metrov visoko suho smreko, saj ogenj hitro zagori s suhimi smrekovimi vejami. Drvarska akcija je bila končana. Želodci so se že oglašali in čas 12.-13. ure namenimo kosilu. Na jedilniku so bili na vrsti čevapčiči, sicer so se izkazali za nekoliko predebele, a zato nič manj okusne. Naš logar Nejc je uspel izdolbsti vilico iz kosa lesa, tako da smo lahko obračali kilogram čevapčičev, ker drugih primernih pripomočkov žal nismo imeli.

Bil sem edini jedec zelenjave, tako da mi je poleg mesa pripadla še trojna količina paradižnikov in paprike. Tudi drugače prepovedana majoneza, je bila tisti dan sprejemljiva. Po kosilu sledi pospravljanje in pa priprave za popoldanski izlet.

14:50 odhod, z enim nahrbtnikom, fotoaparatom ter nekaj pijače, proti Trdinovem vrhu. Približno ob pol štirih se soočimo z zelo strmim klancem, ki ga vsi skupaj proglasimo kar za »steno«. Uspešno premagamo strmino ter preostali del gozdne poti in tako se ob 16:10 znajdemo na vrhu Trdinovega vrha (1178 nmv.), kjer se malce razgledamo in spočijemo. Pred sabo smo imeli še en cilj, in sicer Gospodično (828 m). 17:20 prihod do izvira pri Gospodični in polnjenje posod, ki so bile na voljo, z vodo. Slabih 10min kasneje pa je že sledilo okrepčilo, in sicer ananas (iz konzerve).

Ne vem, če nam je že kdaj teknil tako, kot takrat. Okrepčali smo se v miru in čas je bil za odhod nazaj proti taboru. Pohod je bil dolg dobre 4h. Ko smo prišli nazaj, smo imeli še akcijo nabiranja gob, ki smo si jih ogledali že dopoldne. Bil sem edini zagret za pripravo gob, a se je žal izkazalo, da moje takratne kuharske izkušnje niso bile dovolj, in kaj hitro smo pozabili na pripravljene gobe.

Ob 20:00 je že gorel ogenj iz zjutraj pripravljenih drv, končno smo želi nekaj sadov minulega dela. Popoldanski pohod je bil za nami, bili smo utrujeni, a zelo zadovoljni z opravljeno potjo. Tokratno večerjo je popestrila peka hrenovk na odprtem ognju s pomočjo palic, in pa seveda že omenjena kombinacija čaja, ki ga še enkrat pohvalim. Zraven pa kot vedno dobra volja in mnogo komentarjev na doživeto v minulih dneh. Noč je bila jasna, videlo se je vse povsem brez svetilke, a posledično tudi mrzla. Na vrsti je prišlo še 2. in hkrati zadnje spanje na tokratnem srečanju.

Kostanjevica pohod Razgled nad hribi

Hrane je ostalo preveč. Vmes smo se še enkrat ustavili in porabili preostale hrane, ki smo jo nesli s seboj nazaj domov. Od dveh kilogramov hrenovk nam je ostala še četrtina, od dveh konzerv prebranca je ostala ena, prav tako višek čokolad, paštet, salam, sira in ostal je še cel hlebec kruha (moj vzglavnik), ki ga nismo mogli pojesti in pa 3l pijače. Vsega nismo porabili, torej smo bili prisiljeni odnesti nazaj. Prav tako pa so z nami odšle tudi smeti, kot se to spodobi.

Z moje strani je celo padla neka ideja, da bi štartali nazaj ob 2-eh zjutraj, a se hvala bogu ni prijela. Tako je bil štart prestavljen na 6:00 naslednje jutro. Pospravljanje se je zavleklo za slabo uro, nato pa le še pod noge. Takšnih klancev, kot smo jih imeli priložnost spoznati na tem srečanju, pa si jih želimo v prihodnje čim manj. Skupna teža nahrbtnikov je tehtala približno 60kg, kar niti ni bil mačji kašelj za prenašanje. Na koncu je zneslo 5h hoje tistega dne in lahko rečem, da smo bili prav vsi dodobra izmučeni. Želeli smo si le še domače postelje.